Strokovnjaki so preučevali razlike med sukralozo in saharozo, aspartamom, saharinom in kalijevim acesulfamom v smislu sladkosti, grenkega priokusa, kislosti, volumna in prisotnosti ali odsotnosti sladkega priokusa. Ugotovili so, da je okus sukraloze najbolj podoben okusu saharoze, kar nakazuje, da njen pojav predstavlja vrhunec visoko-sladkih sladil. V nekaterih aplikacijah za proizvodnjo hrane ima aspartam dober okus, vendar je zlahka razgradljiv in nestabilen; ciklamat in saharin imata nekaj pomislekov glede varnosti in sta nagnjena k ustvarjanju grenkega priokusa; tako-imenovani »beljakovinski sladkorji« imajo nedosledno sestavo, slabo varnost in njihova uporaba lahko zlahka privede do previsokih ravni saharina in ciklamata; sladkorni alkoholi imajo nizko sladkost, visoke stroške uporabe in njihov endotermni učinek raztapljanja je večji kot pri saharozi. Čeprav zlahka povzročijo hladilni občutek, se njihov okus razlikuje od zrele sladkosti saharoze. Po drugi strani pa ima sukraloza sladek okus, ki je zelo podoben saharozi, je zelo stabilna na vročino, kislino in alkalije ter je zelo varna. Njegove glavne prednosti so: visoka sladkost, 400- do 800-krat večja od saharoze; varnost in ne-strupenost, brez stranskih učinkov na človeško telo in certificirano s strani FDA ZDA; nizkokalorično, primerno za ljudi, ki ne morejo uživati prehranskih sladil, kot so debeli bolniki in diabetiki.
Prav tako ne povzroča kariesa in je koristen za zdravje zob; dobra stabilnost, ki omogoča dolgoročno-shranjevanje, njegova sladkost pa se ne uniči med visoko{1}}temperaturno obdelavo hrane; čista sladkost, podobna saharozi, brez grenkega priokusa ali stranskih-okusov nekaterih drugih močnih sladil; in nizko ceno, ki stane 1/3 do 1/2 cene saharoze za enako sladkost.
